Prostovoljka
Marija Vavpotič
Prostovoljka od študentskih let
S prostovoljstvom sem se srečala že v študentskih letih. Pomagala sem v materinskem domu, se udeležila nekaj čistilnih akcij ter šla celo na dva mednarodna dvotedenska prostovoljna tabora v tujino, eden je bil na Slovaškem, drugi v Turčiji. Ta tabora sta bila prav posebna izkušnja. Od tedaj mi je bila ideja prostovoljnega dela blizu.
Ko smo se preselili na Lavrico, sem se dokaj hitro vpela v prostovoljno delo pri DPM Lavrica. Vzdušje in energija v društvu sta bila odlična. Tudi ideje so bile vedno dobrodošle.
V okviru društva smo se lotili številnih raznovrstnih projektov. Imeli smo ekološko usmerjene delavnice, kjer smo sadili semena, urejali otroške igrišče, čistili naravo, prirejali otroške delavnice. Še posebej me pritegnejo ekološke teme, zato sem bila z veseljem del njih. Sodelovala sem pri tudi pri nastanku Semenjave, dogodka kjer smo si izmenjevali semena in sadike.
Prijetni spomini so na vso to ustvarjanje. Vesela sem, da sem bila aktivno udeležena pri njih. Ustvarjanje je prijetno, če pa je še v prijetni družbi, je pa še toliko boljše.
Prostovoljstvo vidim kot način dajanja nazaj v družbo. Nekaj daš, a dobiš toliko več nazaj.
S prostovoljstvom se posameznik močneje vpne v lokalno skupnost in ima možnost soustvarjanja.
Bučarijada
Ideje za nove projekte so bile pri DPM Lavrica vedno dobrodošle, zato so me v društvu podprli, ko sem prišla leta 2012 z idejo o delavnici za izrezovanje in krašenje buč konec oktobra. Nisem želela imeti ameriškega modela izrezovanja buč, kjer so v ospredju strašljive buče. Sama sem imela drugačno vizijo. Zelo so mi blizu naravni okraski, naravni materiali, zato sem želela, da tudi buče okrasimo s temi materiali. Že prva delavnica je bila dobro obiskana, zato smo jo ustvrstili na redni vsakoletni program. Čez čas smo jo preimenovali v Bučarijado.
Zelo me veseli, da delavnica še vedno živi in je zanimanje za njo vedno večje. Z veseljem nabiram material čez celo leto in se spremenim v prijazno čarovnico. Samo enkrat, dvakrat se je zgodilo, da so se otroci ustrašili čarovnice. 🙂
Želim si, da se obstoječi programi ohranijo in še nadgradijo.
Zato vidim potrebo po novih močeh, novih mlajših prostovoljcih.
Prostovoljstvo je velikokrat odraz samega življanje, normalno je, da človeka privlačijo stvari, ki so mu trenutno aktualne in pomembne. Moji otroci so že starešji in se želim posvetiti drugim stvarem, zato bi rada predala štafeto mlajšim generacijam staršem.
Še vedno pa izredno rada organiziram stvari, zato bom gotovo še (so)organizirala kakšen dogodek. Eden izmed takih je bil Disco večer. Ob praznovanju svojega 50-tega rojstnega dneva sem si zaželela spet plesati kot smo nekoč. Zato smo v društvu rekli, ajde, naredimo še nekaj za starše in s Pavlo sva organizirali Disco večer v ritmih 80-tih. Uh, je pasalo plesati. 🙂 Vidite? Vse to se da doseči s sodelovanjem v skupnosti.
