Pavla Peterle Udovič

V: Kdaj si začela s prostovoljnim delom?
Začela sem pred več kot desetletjem, na povabilo takratne predsednice Radmile Pavlovič Blatnik.

V: Kako to, da si se odločila za prostovoljstvo – in kaj te še vedno drži tukaj?
Šlo je preprosto za medsosedsko pomoč, namreč želela sem pomagati Radmili pri uporabi računalniških programov, da bi ji olajšala delo v društvu in ji s tem prihranila tudi nekaj časa. Danes me tukaj drži to, da za skupnost ohranjamo kakovostne programe, da mladim damo priložnosti za razvijanje svojih interesov, sposobnosti, samoorganizacijo, pridobivanje novih veščin in dejstvo, da lahko s svojim delom pozitivno vplivam na druge.

V: Kje vse si delala prostovoljno? Katere delavnice, programe v okviru DPM?

Najbolj aktivna sem v DPM Lavrica, kjer sem predsednica. Ker se zelo zavedam pomena povezovanja, sodelovanja, je moje vodenje društva temeljilo na sodelovanju z drugimi sorodnimi društvi. In iz sodelovanja so nastopile tudi različne funkcije. Pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije sem bila v preteklosti podpredsednica, sedaj delujem kot članica različnih odborov, pri Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Vič-Rudnik sem podpredsednica in pedagoška vodja na letovanju otrok v Pacugu ter pri Društvu Fran Govekar Ig članica projektne skupine koliščarskega dne.

Vključena sem v organizacijo večine dogodkov v društvu – od tradicionalnih, uveljavljenih in dobro obiskanih, kot so pustovanje, bučarijada, obisk Dedka Mraza in vse do bolj butičnih delavnic kot so Slastni triki, Eko triki in Spretni triki. V naš prostor vnašam tudi nove vsebine, kot so gledališke delavnice, počitniško varstvo ter dediščinske programe kot so Koliščarska hiša in Po poteh kulturne dediščine.

V: A si si kdaj izračunala, koliko ur prostovoljnega dela je za tabo?

Ker je društvo vpisano v Vpisnik prostovoljskih organizacij in organizacij s prostovoljskim programom (vpisnik) beležimo prostovoljne ure v skladu z Zakonom o prostovoljstvu. Na letni ravni opravim krepko preko 500 ur prostovoljnega dela.

V: Kaj je tisto, kar te vedno znova motivira, da nadaljuješ delo v društvu?
V današnjem svetu imajo otroci okrnjeno otroštvo. Ni več toliko časa namenjenega za prosto igro in druženje na ulici. Vse več je aktivnosti, ki so usmerjene in vodene. Otroci so obravnavani kot potrošniki, ki jim je treba ponuditi hitro, instant zadovoljstvo. Opažam, da se otroci ne znajo družiti brez telefona v roki. Zato se zavzemam, da se otrokom da prostor in čas za socializacijo, da se znajo postaviti tudi v kožo sočloveka, ter jim omogočati prosto igro na njihovo pobudo, preko katere razvijajo spoštljive medsebojne in medgeneracijske odnose.

V: Imaš kakšen poseben spomin, ko pomisliš na prostovoljstvo?

Najbolj sem vesela projektov pri katerih lahko združim dva “uporabniška” vidika organizacije dogodkov. Tak primer so bile gledališke delavnice. Na eni strani so bili otroci, ki so se lahko udeležili nove aktivnosti v našem prostoru, na drugi strani pa mladi animatorji, ki so vodili aktivnost in ob tem razvijali svoje talente, sposobnosti in pridobivali kompetence.

Poseben spomin je tudi na Glasbeni izziv, kjer so mladi glasbeniki imeli priložnost nastopati ob spremljavi pravega/živega orkestra ter koncert Tak žur iz leta 2016, ko smo gostili danes zelo znane Joker Out.

V: Se ti zdi, da si se ti kot prostovoljka skozi leta kaj spremenila?

Zagotovo. Razvila sem sposobnosti in kompetence, za katere se niti zavedala nisem, da jih imam.

V: Na kaj si pri svojem delu najbolj ponosna?

Da pri organizaciji dogodkov ne vidim problemov, ki marsikoga odvrnejo od tega, da bi sodeloval. Jaz vidim samo še njihove rešitve. Ter da z dobro organizacijo lastnega časa, zmorem opraviti še toliko aktivnosti v dobrobit skupnosti.

V: Kdaj je bilo najtežje in kako si se s tem spopadla?

Težko je, kadar zmanjka kadra ali energije, pa si vseeno želiš izpeljati dogodek. Nekaterih dogodkov, kot so pustovanje, bučarijada, dedek Mraz, ni mogoče organizirati sam. Potrebna je ekipa. Letošnja težava je bilo skromno sofinanciranje pustovanja. Tako se je število mojih prostovoljnih ur po nepotrebnem povečalo, saj sem morala iskati animatorje, ki bi delali prostovoljno in prositi podjetja in organizacije za donacije v denarju ali materialu.

V: Kaj si ti osebno največ pridobila iz vseh teh let prostovoljstva?

Pridobila sem izkušnje, prijateljstva, širok krog poznanstev.

V: Kako po tvojem mnenju prostovoljstvo vpliva na skupnost?

Prostovoljstvo ustvarja občutek pripadnosti, povezuje ljudi in daje priložnost tistim, ki jih morda sistem prezre. Skupnost postane bolj odprta in srčna.

V: Kako vidiš sebe v tej vlogi čez nekaj let? Se vidiš kot prostovoljka še čez leta?

Želim si, da bi lahko delo predala mlajšim, še naprej pa bom ostala aktivna pri razvijanju novih idej, projektov, kot mentorica ali podpora iz ozadja.

V: Imaš morda kakšno zabavno prigodo? 

Tega se je vseh letih nabralo veliko. A raje bom spregovorila o zadnji. Na letošnjem letovanju v Pacugu je bil fantek iz Ukrajine. Slabo je govoril slovensko. Z vzgojiteljico sva razmišljali kako ga zaposliti in mu polepšati počitnice. Med pogovorom zagledam omaro s sestavljankami. Predlagam vzgojiteljici, da jih ponudi dečku. Deček jih je ves vesel sprejel, jih ob različnih priložnostih sestavljal in z njimi skrbno ravnal. Počasi so k njegovi aktivnosti pristopali drugi otroci, mu pomagali, on je njihovo pomoč sprejel in skupaj so sestavljali, se družili, sam pa se je preko igre učil tudi slovensko. To so tisti trenutki, ki ti dajo potrditev, da si na pravem mestu in da delaš pravo stvar. Ob koncu letovanja smo mu želeli za spomin in ker je s svojo aktivnostjo nezavedno povezoval vrstnike v igri, podariti sestavljanko, pa se je darilu odpovedal. Pojasnil je, da zato, ker jo želi pustiti drugim otrokom, da se bodo tudi drugi lahko igrali z njo. Nepričakovano in nesebično dejanje, ki je orosilo oči.

Pridružite se nam