Radmila Pavlovič Blatnik

Z otrokom smo se preselili leta 2001 v takrat nove bloke na Lavrici in skoraj nikogar nismo poznali, razen sosedov. Kmalu sem opazila da DPM Lavrica pripravlja programe za otroke in seveda sem svojega otroka peljala na dogodke.

Spomnim se pustovanje in kasetarja z velikimi stranskimi zvočniki, ki je predvajal glasbo v dvorani Doma krajanov Lavrica. Komaj se je kaj slišalo, otroci oz. maškare so rajali in se lovili, tudi starši smo bili namaskirani, hoteli smo se zabavat. A manjkalo nam je glasbe in povrhu vsega, sem na koncu, ko smo pomagali pospravljat, slišala, da bo dosedanja ekipa zaključila z delom in bo večina prostovoljk odšla, tako da novih programov verjetno ne bo. To me je streznilo, potrebovala sem vključevanje v skupnost, družbo, varen in prijeten prostor za družabna prostočasna srečanja. Stara štiriletna šola takrat ni nudila veliko dodatnih dejavnosti, saj tudi ni bilo veliko prostora.

Na Lavrici se nasploh takrat ni veliko dogajalo, ni bilo trgovin, kaj šele LPPja. Bili smo naselje med Ljubljano on Škofljico, v zeleni oazi, med barjem in gozdom v zaledju, vmes pa cesta, takrat še skoraj brez semaforjev.

Želela sem se aktivirati, da se bo vsaj za otroke kaj dogajalo. Kako torej ustvarit nekaj iz nič? DPM Lavrica je seveda imel dolgoletno osnovo in plodno zgodovino dogajanj za otroke za tisti čas. Prihajali so novi otroci iz blokov in zares potrebovali sprejetje v okolje. Poiskala sem nove potencialne člane in članice društva, sama sem članica društva postala 1.3.2010 in tisto pomlad se je v DPM Lavrica vključilo še 10 članic.

Ekipo sem rekrutirala iz poznanstva preko OŠ, sosed in zainteresiranih, da sodelujejo in soustvarjajo programe za mlade. Seveda je bila moja notranja motivacija in verjetno tudi motivacija drugih članic, da ustvarimo prostor za kreativno delovanje lastnih otrok in njihovih vrstnikov.  Ustvarjali smo vas, ki je potrebna za vzgojo vsakega posameznega otroka, družina je pogosto premalo, toliko družbe in svobodne igre ne more biti doma, kot je lahko v veliki dvorani z usmerjevalci in animatorji ali v gozdu, na sprehodu – foto safari ali teku po barju, ja tudi to smo organizirali.

Pogledali smo, kaj otroci potrebujejo in skozi leta smo ugotavljali, da vsi otroci potrebujejo povezanost v skupnost, vključenost, pripadnost in možnost za soustvarjanje.

V obstoječe programe/dogodke DPM Lavrica smo dodajali nove, nekatere smo opustili. Društvo sem vodila 4 leta in ustvarila močno ekipo, ki v večini deluje še danes. Zelo hvaležna pa sem bila, da delo nadaljuje Pavla P. Udovič, ki je bila večino mojega predsednikovanja tajnica oz. podporna asistentka pri oblikovanju programov. V času od 2010-2014 smo vedno več delali, spremenili smo način komuniciranja z uporabniki oz. družinami, dodali smo e naslov in FB stran in na ta način vabili k vključevanju in sodelovanju vedno večjo populacijo na Lavrici. Segli smo tudi na Škofljico, na večje dogodke so otroci prihajali tudi od drugod.

Kaj je ključno, kar se je zgodilo, povezala sem se v skupnosti, od takrat sem se počutila sprejeto, ker sem dajala svoj čas, pozornost in ljubezen v ta prostor in vse to se je vrnilo. Nisem več razmišljala, da bi se preselili nazaj v Ljubljano, tu sem se počutila sprejeto, vključeno in aktivno. Podobno je bilo z našimi otroci, ki so opazovali kako delujemo, kako smo aktivni in dolgoročno se je pokazalo, da je večina otrok nas prostovoljcev tudi aktivnih v DPM Lavrica ali drugje. Zgledi vlečejo, vendar se je to zgodilo včasih tudi zato, ker smo pač potrebovali pomoč pri večjih akcijah in še vedno je tako, naši svojci radi priskočijo na pomoč, vedno potrebujemo nove prostovoljce.

To delo mi je dalo vzpodbudo tudi za delo v službi, tako, da sem kljub redni službi, kjer tudi delam z ljudmi, imela vedno dovolj časa za DPM Lavrica, ker sem to delala z veseljem. Doma me niso pogrešali, je pa dejstvo, da ni bilo vedno vse pospravljeno, saj mi je več je pomenilo udejstvovanje v skupnosti, kot pasivno čakanje na dogodke in urejanje stanovanja. Pogosto smo imeli sestanke društva doma in postali med seboj tudi prijatelji.

Zelo aktivna sem bila v DPM Lavrica štiri leta, naslednjih deset let pa sem se vključevala samo v nekatere akcije kot soustvarjalka, samostojno pa sem imela skrb za nekatere dogodke, ki so mi bile res ljubi. Zelo sem bila vesela, da smo lahko podprli naše srednješolce, da so ustvarili dva rock koncerta z mladimi še neuveljavljenimi bandi. Na koncert so prišli tudi mladi iz Ljubljane. L. 2016 so nastopali celo Joker Out, takrat so igrali skupaj nekaj mesecev in imeli samo en lasten komad.

Blizu so mi tudi ekološki in socialni dogodki, npr. , v času korone smo organizirali vožnjo Dedka mraza s kočijo po naselju in tja do Škofljice, česar so bili veseli stari in mladi. Za redno čistilno akcijo sem pripravila e-zemljevid Lavrice, za vstop in prevzem določene trase čiščenja, nekateri so nas zelo pohvalili, vendar udeležbe skoraj ni bilo, čutili smo, da je ljudi korona čisto hipnotizirala oz. onesposobila za svobodno in kreativno delovanje znotraj okvirov.

Zadnje leto pa samo še hodim občasno na sestanke oz. srečanja, dodajam kakšne izkušnje ali predloge, nisem pa več aktivna zaradi osebnega angažiranje v družinskem krogu, smo se pa tudi že skoraj izselili iz Lavrice.

Lahko bi rekla, da sem bila aktivna prostovoljka v DPM Lavrice skoraj 15 let, kar mi je omogočilo povezanost v skupnost in širše v Zvezo prijateljev mladine Slovenije, katere del smo. Spoznala sem veliko ljudi in društev v naši občini in lahko sem delila svoje vrednote in prepričanja, obenem pa sem pridobila tudi veliko novih spoznanj, čutim hvaležnost, da sem lahko ustvarjala aktivno in živo skupnost na Lavrici oz. na Škofljici.

Pridružite se nam