Prostovoljka
Tanja Huskič
Prostovoljstvo je tiha prisotnost, majhne geste in drobtinice, ki skupaj ustvarjajo spremembo.
V: Kdaj si začela s prostovoljnim delom?
V študentskih letih.
V: Kako to, da si se odločila za prostovoljstvo – in kaj te še vedno drži tukaj?
Prispevek k lokalni skupnosti.
V: Kje vse si delala prostovoljno? Katere delavnice, programe v okviru DPM?
Na dogodkih kot so čistilne akcije, bučarjada, pustovanje. Kadarkoli utegnem.
V: Kaj je tisto, kar te vedno znova motivira, da prideš pomagat?
Povezovanje in druženje. Ljudje smo družabna bitja in druženje potrebuje vsak sleherni od nas, tudi če to zanika.
V: Kaj ti prostovoljstvo najbolj daje, osebno in tudi v vsakdanjem življenju?
Kar se tiče prostovoljnega dela, sem ugotovila, da moraš najprej sam pri sebi razčistiti, zakaj to sploh počneš. Mene je dolgo časa jezilo, da se tako malo ljudi udeležuje čistilnih akcij. Po mojem mnenju je čista okolica v lokalni skupnosti zelo pomembna – če vsi uporabljamo naravo za sprehode in prosti čas, se mi zdi prav, da jo vsaj enkrat na leto tudi očistimo.
Zdaj sem to spustila. Sprejela sem, da je to stvar svobodne volje. Verjamem, da mora prostovoljstvo priti od znotraj. Ne moreš nikogar prisiliti, da se mu zdi pomembno – prostovoljstvo te pokliče ali pa te ne.
Meni je lepo, ko se skupnost poveže. Ko delam nekaj, kar prispeva k skupnemu mozaiku, četudi je to le drobtinica, čutim, da ima moj prispevek smisel. In prav vsaka drobtinica šteje.
V: A si si kdaj izračunala koliko ur prostovoljnega dela je za tabo?
Ne.
V: Kako prostovoljstvo vpliva nate zunaj teh aktivnosti – recimo v službi ali doma?
Vse v življenju je samo izkušnja. Tako da, prostovoljstvo je en lep primer, kako si nabrati nove izkušnje, predvsem vodstvene in delo v ekipi z različnimi ljudmi.
V: Imaš kakšen poseben spomin, ko pomisliš na prostovoljstvo?
Veseli obrazi ljudi in iskrice v otroških očeh.
V: Se ti zdi, da si se ti kot prostovoljka skozi leta kaj spremenila?
Mislim, da ne. Nikoli nisem opravljala prostovoljnega dela zato, da bi bila deležna pohval ali priznanj. Vedno sem verjela, da moraš to početi iz srca, ne zaradi družbenega ugleda ali potrditve. In tako je še danes. Ko prispevam svoj čas, energijo ali znanje, to naredim zato, ker čutim, da je prav – ne zato, da bi me kdo opazil.
Zame prostovoljstvo pomeni tiho prisotnost, majhne geste, ki skupaj ustvarjajo spremembo. Včasih se zdi, da je to le kaplja v morje, ampak vem, da brez teh kapljic morje sploh ne bi obstajalo.
V: Na kaj si pri svojem delu najbolj ponosna?
Zavedanje kako pomembna je lokalna skupnost. In to je povsod na svetu, od Slovenije do Ekvadorja do Filipinov in nazaj.
V: Kdaj je bilo najtežje in kako si se s tem spopadla?
Razočaranje, da več ljudi nima tega zavedanja. Sedaj, sem to razočaranje spustila iz rok in se s tem sploh več ne spopadam. Prostovoljstvo pride od znotraj.
V: Kako ti uspe najti čas in energijo za vse skupaj?
Organizacija časa in prioritete.
V: Kako po tvojem mnenju prostovoljstvo vpliva na skupnost?
Zelo in samo pozitivno.
V: Kaj bi svetovala osebi, ki šele začenja kot prostovoljka?
Pogumno. Ni nič za izgubiti, samo pridobiti.
V: Kaj si ti osebno največ pridobila iz vseh teh let prostovoljstva?
Veselje za doprinos k skupnosti in boljšemu svetu.
V: Kako vidiš sebe v tej vlogi čez nekaj let? Se vidiš kot prostovoljka še čez leta?
Z leti, ko moji otroci rastejo, bom imela veliko več časa za prostoivoljstvo in tega se zelo zelo veselim. 🙂
V: Imaš morda kakšno zabavno prigodo?
Uf, teh je pa veliko. Z vsakim dogodkov, ki smo ga delali prostovoljno, se je zgodilo kaj zabavnega. Tudi jokali smo že od ganjenosti.
